Majnik

Tako so pri nas nekdaj rekli velikemu travnu. Mesec maj. Najlepši mesec leta. Verjetno zaradi razkošno razcvetene narave. Zaradi polnih gnezd in ptičjih orkestrov. Zaradi šmarnic, ki jim na Koroškem rečejo solzice. Mile cvetke. Prežihov Voranc je bil tako pogumen fantič, da si je upal spustiti v globel v Pekel, kot so ji rekli, da jih je nabral za mamo. Res, zanjo si je upal prav dol v Pekel. V temno globino, kjer so rasle najlepše solzice, šmarnice. 'Šmarnice, spomin sladak mojega otroštva' pa je zapisal pesnik Igo Gruden, 'trgali smo vsak dan v rosi za oltarčke cvetni slak.' Pesem pa končal takole: 'Kje si tiste vere vir, grebel bi te z golo roko, kaj si res tako globoko, da ne najdem te nikjer?' Trenutek, da se zamislimo …; kaj pa mi, jaz, ti ? Vprašajmo se, kakšen spomin imamo na šmarnično pobožnost in koliko jo še cenimo. Morda nam je ostala v spodbudnem spominu in ne zgolj to. Saj dehteče šmarnice, koroške solzice, cvetijo vsako leto … Lahko najdemo priložnost, da se spustimo v globel spomina in si jih gremo iskat tja, kjer rastejo. A najbližja nam je kar pobožnost s šmarničnim imenom. Spet kliče nas venčani maj k Mariji v nadzemeljski raj ... Kar v domačo cerkev ali h kakemu vaškemu znamenju. Lepo bo in dehteče. Dehtelo bo po božjem. Po Mariji, Kraljici maja.

B. Golob

(foto: pixabay.com)