Ena urca

 

Ena urca je skrita morbit glih nocoj, pa nobeden prjatu ne pojde z menoj.

 

Nihče. Sam moraš stopiti čez življenjsko črto. Dojenček, starec, človek v cvetu let.

 

Praznik vseh svetih na prvi novembrski dan. In dan vernih duš drugega listopada.

 

Listopad. Spominja nas na svetopisemsko besedo, da je človek kot list, ki pade z drevesa. V vrtoglavem krogu vetrovnega plesa.

 

Vendar nam ta resnica ni nenehno v zavesti. Samo od časa do časa kdaj pa kdaj.

 

Za kaj gre pravzaprav? Za življenje ali za smrt?

 

»Kaj je življenje, ali ni žalost; kaj je življenje, ali ni sen?« se sprašuje pesnik. Eh, pesniki peresniki, ni da bi častil njihovo modrost.

 

Pa vseeno: ena urca je skrita … Tega ne preglasi nobena državna ustava. Večno življenje nam obeta le vera. Kristjanom krščanska.

 

Ampak nobeden pa še ni prišel nazaj povedat, kako in kaj. Na primer stari ata. Pa toliko roženkrancev je zmolil v življenju! Vsaj v sanjah naj bi nam opisal raj, v milih sanjah po našem napornem dnevu.

 

»Marija sedi sredi raja, pa verne dušice napaja.«

 

Tudi Ona molči in angel varuh prav tako. Angelček varuh moj.

 

Listopad.

 

Obračajmo in modrujmo kakor koli, ena urca je skrita, morbit glih nocoj.

 

V božjem imenu!

 

(foto: pixabay.com)