Podobno kot ljubezen

Prazniku Marijinega vnebovzetja verjetno ne oporekajo niti neverni ljudje, saj je ta dan prost dela, državno priznan. Res je bilo že slišati negodovanje, da nas lahko prikrajša za poletni dopust in da bi bil praznik v kakem drugem letnem času bolj primeren za domačnost in oddih od dela. Toda za vernika ima Marijino vnebovzetje globlji pomen.

Vseeno se pa prikrade tudi ogrenjena misel: ali ga vsi dojamejo in spoštujejo ali bodo mnogi ta dan ostali brez svete maše, ker jim več pomeni pohajanje, plavanje, turizem, potovanje … Mariji Vnebovzeti so posvečene naše najstarejše cerkve, kar kaže na to, kako močno so se predniki zanašali na Njeno pomoč in varstvo. Tudi mi smo posvečeni Mariji in to posvetitev redno obnavljamo. Ali zgolj skupinsko in obredno ali tudi osebno, tako rekoč življenjsko in vsakodnevno? 

Posvetitev sodi na področje milosti, s to pa moramo sodelovati, razlagajo teologi. Sodelovanje z milostjo je podobno kot sodelovanje z ljubeznijo: biti mora trajajoče delovanje. Opuščanje že deluje kot popuščanje, to pa vodi stran od navezanosti na Boga, človeka, na dano besedo. Marijini sodobniki so bili prepričani, da Božja mati niti ni umrla, ampak da je le zaspala. Kdo je bil priča njenemu v-nebo-vzetju, ne vemo. Kdaj se je zgodilo, tudi ne. Kako, ni znano. Zagotovo je njeno telo prešlo v poveličano stanje, v čisto svetlobo. Bogu ni nič nemogoče (Lk1,37).

B. Golob